Zvezdan Martič
multimedijalec

Šport

Košarka je moja največja (športna) ljubezen. Začel sem jo igrati v Celju, ki je bil v tistem času za Olimpijo drugi najmočnejši slovenski klub. Tako sem kot član celjskih kadetov in mladincev osvojil tudi nekaj medalj na republiških tekmovanjih. Po služenju v JLA sem med študijem v Ljubljani igral za takrat lokalne klube v okolici Celja, danes pa so med najboljšimi slovenskimi, Laško, Štore in Šentjur. Enkrat s Štorami in dvakrat s Šentjurjem smo osvojili drugo mesto v drugi ligi.

Padalci LescePo diplomi sem se ”upokojil” in se ukvarjal z več športi, najuspešneje in med prvimi v državi s squashom, pa tudi tenisom, smučanjem, padalstvom (na sliki na desni zraven Irene Avbelj, kasnejše svetovne prvakinje), kolesarjenjem, rolanjem, po dolgoletni poškodbi pa sem začel teči polmaratone.

 

 

Plavanje je bil prvi šport mojega otroštva, vendar kaj več kot da sem se naučil plavati, nisem dosegel. Leta 2012, ko zaradi poškodbe nisem mogel teči, sem šel plavat in iz tega se je razvila prava strast. Začel sem redno trenirati in se udeleževati veteranskih tekem. Na državnih prvenstvih v svoji kategoriji tako redno stojim na zmagovalnem odru. Leta 2015 sem se udeležil tudi svetovnega prvenstva v Kazanu (50 m delfin 35’60” in 34. mesto, 50 m kravl 30’47 in 43. mesto, 100 m kravl 1.09’58” in 38. mesto) in 2016 evropskega prvenstva v Londonu. Osvojil sem tudi prvo mesto v svoji kategoriji v seštevku slovenskega pokalnega tekmovanja za leto 2016.

Triatlon sem spoznal leta 2013. Najprej zaradi radovednosti, nato pa zaradi popestritve relativno monotonih plavalnih treningov. Že po enem letu sem se odločil, da bom začel bolj resno trenirati in tekmovati, predvsem na krajših, t.i. sprint triatlonih. Prišle so prve stopničke in v letu 2015 sem v pokalni uvrstitvi (seštevek rezultatov s tekem čez vso sezono) osvojil v svoji kategoriji v triatlonu 3. mesto, v akvatlonu pa celo 1. mesto, leta 2017 pa 2. mesto v triatlonu in 1. mesto v akvatlonu. Pri triatlonu sem spoznal tudi povsem novo dimenzijo športa, ko ostali niso zgolj tvoji nasprotniki, ki jih skušaš premagati, ampak sotekmovalce predvsem spoštuješ, ker veš, koliko garanja je vloženega v njihove dosežke. Respect!

 

Na cilju s Tiborjem in Polono
Na cilju s Tiborjem in Polono

Pohod Ljubljana – Koper je nastal kot posledica voženj po avtocesti do Kopra. Vsakič divjamo mimo čudovite pokrajine in začel sem se spraševati, kaj se skriva v gozdovih, za hribi… Prijatelja Tiborja sem prepričal in leta 2010 sva šla prvič peš na ”off road” pot na morje. Po travnikih, gozdovih mimo urejenih poti. Več kot 110 kilometrov in nekaj kilometrov višinske razlike. Pohod je postal tradicionalen in vsako leto se nama kdo pridruži, največkrat Polona.

 

Šport pa spremljam tudi kot gledalec oz. navijač. Bil sem zraven pri vseh največjih uspehih košarkarjev Olimpije (Pokalni prvaki Evrope v Lousanni, Final four v Rimu), organiziral sem poslovilno tekmo ene od košarkarskih legend Dušana Hauptmana, z bratom sva 7 let organizirala Dan slovenske košarke – All stars, prireditev, ki je v devetdesetih polnila dvorano Tivoli in v vseh ozirih dosegala ameriško različico. Kot Celjan navijam za celjske rokometaše in judoiste, v globalnih razmerah pa držim pesti za Tino Maze, Novaka Đokovića, Manchester United, na prvo mesto pa postavljam boksarskega kralja Muhammada Alija.